V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš. [Mz, 3,19] Smo ljudje prekinili ustaljen naravni krog, ko smo pričeli pokopavati ljudi v krstah? No, pa saj krsta tekom let zgnije in naravi vrne tisto, kar je [...]
V potu svojega obraza
boš jedel kruh,
dokler se ne povrneš v zemljo,
kajti iz nje si bil vzet.
Zares, prah si
in v prah se povrneš.
[Mz, 3,19]
Smo ljudje prekinili ustaljen naravni krog, ko smo pričeli pokopavati ljudi v krstah? No, pa saj krsta tekom let zgnije in naravi vrne tisto, kar je iz nje nastalo. Kaj pa žara? Kamnite, steklene, kovinske žare s pepelom verjetno ne izgubijo svoje vsebine, je ne vrnejo naravi, da bi lahko le-ta naprej gradila življenje.
Nekaj tednov nazaj sem opravil nalogo, ki jo je v izziv pred časom napisal prijatelj Agapetos Typhonis na svojem blogu. Pisanje lastne osmrtnice se zdi večini na prvi pogled precej nesmiselna naloga. Ko malce premislimo rečemo, da naloga ni težka. A če se je lotimo z vso resnostjo, tehtnim premislekom in med delom opazujemo samega sebe, potem vidimo, da smrt še vedno predstavlja velik tabo, ki ga naš ego ne more kar tako prežvečiti.
Sam pri sebi sem se že dolgo nazaj sprijaznil, da je smrt del življenja, zaključna slika v teatru. A šele ko sem pisal o moji lastni smrti sem dokončno doumel, kaj to pomeni. Da se to lahko zgodi meni, da se mi lahko zgodi danes, jutri, da bi se mi lahko zgodilo včeraj. Da bom morda videl Pariz in severni sij; prav taka verjetnost pa je, da ne bom tega nikoli videl.
Ko sem končal s tistimi stavki, sem v sebi začutil veliko praznino. Za nekaj časa sem izgubil misli, občutke, želje. Vse je izginilo pod sliko, ki sem jo naslikal egu. Nato sem se počasi pričel prebujati iz otopelosti. Spoznal sem, da je vsak trenutek vreden, da v njem uživam.
A zadnjič so se mi med meditacijo, verjetno pod vplivom pravkar pognojenega sosednjega polja, ponovno prikradle misli. Misli o razkrajanju, o gnitju. Del, ki na katerega sem tekom pisanja osmrtnice pozabil. Sedaj sem videl krog življenja, krog narave, od njenega konca do njenega ponovnega konca. Morda bi bilo lepše, če bi zapisal, od njenega rojstva do njenega ponovnega rojstva. A to so samo besede, ki poskušajo olepšati dogajanje, ki je povsod okoli nas. Zakaj moramo okrasit in omiliti nekaj, kar je samo po sebi lepo, popolno, milo?
Kar je narava je življenje in kar je življenje je narava. Pogreb je rojstvo, rojstvo je pogreb. A to ne pomeni, da moramo biti žalostni. Vsaj meni ne. Vsak trenutek nam je podarjen in z njim lahko naredimo karkoli želimo. Lahko jokamo, lahko smo depresivni, lahko se pritožujemo nad kruto usodo. Ali pa jo sprejmemo, živimo in uživamo v njej, smo veseli in hvaležni za vsako kapljo dežja, lepoto strele, zanimivost Interneta, hitrost avtomobila in… prijetno, sončno popoldne v družbi prijateljev. To je življenje, to je narava.
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot meditacija, razmišljanja, smrt.
Nekaj časa nazaj sem razmišljal o še eni pasti duhovnega pogleda na smrt. Past se imenuje “Ne bodi žalosten, smrt je popolnoma naravna.” Že res, a mnogi duhovni aspiranti, ki se tekom svoje poti srečajo z njo, žalost dobesedno zaprejo ven, okrog srca zgradijo ograjo, to pa ni dobro. Redki so tisti, ki jih smrt ljubljene osebe resnično ne pretrese. Mislim, da je prav da smo žalostni, če tako čutimo. Poznam kar nekaj primerov velikih duhovnih mož, ki so ob smrti bližnje osebe nekaj časa žalovali. Pomembneje je, da se nato poberemo.
Dober prispevek.
Hvala.
Tudi sam sem razmišljal o podobni, morda celo isti pasti, ki jo imenujem ravnodušnost. Ti si že omenil eno tako obliko – smrt ljubljene osebe. Sam sem podobnih misli – prav je, da smo žalostni, če pride do tega. Žalost je tako naravna kot je naravno veselje. S tem ni nič narobe. Narobe pa je, če zaradi tega naravnega dogodka ne moremo živeti naprej, ne moremo izpustiti ljubljene osebe. Mislim da je bistvo biti žalosten v tistem, danem trenutku, pa čeprav trenutek traja celo tvoje nadaljnje življenje. A bistvo je tudi da kljub žalosti lahko živiš naprej, da ni žalost gonilna sila tvojega življenja. In da ni navezanost na ljubljeno osebo ta gonilna sila.
Odlično, da si omenil to past “Ne bodi žalosten, smrt je popolnoma naravna.” O njej je, vsaj jaz tako mislim, premalo govora, zato so naše besede lahko popolnoma narobe tolmačene. Nekje sem celo srečal super citat/misel/anekdoto na to temo, ga/jo bom ob priliki objavil.