Ste že opazili, da naše življenje usmerja naš jezik. Z njim se identificiramo, z njim se vključujemo v družbo, z njim izražamo naše misli. Pravzaprav ni jezik samo izrazno sredstvo naših misli, v jeziku celo mislimo. In zaradi tega je ravno jezik naša največja omejitev. Torej omejitve mojih misli je moj jezik. In v puritanskem [...]
Ste že opazili, da naše življenje usmerja naš jezik. Z njim se identificiramo, z njim se vključujemo v družbo, z njim izražamo naše misli. Pravzaprav ni jezik samo izrazno sredstvo naših misli, v jeziku celo mislimo. In zaradi tega je ravno jezik naša največja omejitev.
Torej omejitve mojih misli je moj jezik. In v puritanskem svetu, v katerem živimo sedaj, jezik postaja vedno bolj okrnjen in mehak, z njim postajajo okrnjene in mehke tudi naše misli. In v potrošniški družbi, v kateri se trenutno nahajamo, jezik postaja vedno bolj preprost. Velikost besednega zaklada po naših merilih ni več prednost ampak slabost.
Manj besed kot poznamo, slabše si znamo razlagati tisto, kar opazimo, tisto, kar procesira naš um. Ker nam to predstavlja nek neprijeten dražljaj, občutek manjvrednosti, o tem ne razmišljamo, neznanega ne opazimo oziroma namenoma spregledamo. Le tako se lahko boljše počutimo in se sprijaznimo sami s seboj.
Vprašali boste, kaj je v tem, da ne razmišljamo, slabega? Saj vendar v več kot polovici zapiskov govorim o tem, da moramo umiriti naš um in sprazniti misli. Odgovor je preprost: razlika je v procesiranju dražljajev. Razlika je v tem, da če dražljaje ignoriramo zaradi tega, ker jih ne znamo obravnavati, potem tu ni podlage za rast. Če pa dražljaje zaznavamo, jih pa še vedno lahko procesiramo in to na različnih nivojih.
Torej, če bomo sledili trendom in manjšali naš besedni zaklad, bomo naredili korak nazaj v našem razvoju. A s tem bomo ponovno postali podložniki vladajoče manjšine. Če se ozremo okoli nas in hkrati tudi v nas same vidimo, da smo že ovčke, ki sledimo pastirjem. A trenutno se še vedno ustavimo takrat, ko smo lačne oziroma žejne, ter jemo in pijemo tisto, kar nam odgovarja. Ko bomo pa lahko, z dovoljenjem gospodarja, pili brozgo in jedli seno, tedaj se bi lahko zavedli, da smo svoj obstoj prignali do najnižje točke. Žal se tega ne bomo mogli zavedati.
V izogib tej temni prihodnosti naj podam še nasvet – ideje nabirajmo z različnih virov, če so si ti viri “v laseh” še toliko bolje. Le tako bomo znali pozdravljati še kako drugače kot le z besedami: “Bohdej”, “Z Bogom”, “Bog pomagej” in “Bog požegni”.
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot jezik, razmišljanja, življenje.
Jezik je orodje za izražanje misli, ki ima svoje omejitve. Nekoč so nekega jogija vprašali ali govori resnico? Pa je rekel, “Vsaka moja beseda je laž. Takoj, ko odprem usta se zlažem.” Najbolj idealno bi bilo, če bi lahko komunicirali s pomočjo telepatije, ker bi tako lahko misli izrazili v neokrnjeni obliki. Vendar nas večina ljudi ni tako naprednih, zato nam preostane verbalna komunikacija. Ker je jezik orodje in ker imam rad dovršena orodja, se mi ga zdi pomembno izpopolnjevati, nadgrajevati, bogatiti.
[u]Beseda dneva[/u]:
apoteóza -e ž (á») poveličevanje, proslavljanje osebe ali stvari: drama se zaključi z apoteozo ljubezni; pretresljiva apoteoza človeka, trpljenja; Duma je pesniška apoteoza domače zemlje // pri starih Grkih in Rimljanih povzdignjenje posebno zaslužnega človeka v božanstvo: apoteoza cesarja
Ali uporabljaš besede dneva? Sam besedni zaklad bogatim s tem, da veliko berem. Kajti če nekih besed ne uporabljam redno, pa četudi samo pasivno, mi kmalu uidejo v pozabo.
Drugače pa hvala za komentar, se strinjam z napisanim. Čeprav, kot sem že napisal, sem opazil, da včasih razmišljamo z (omejenostjo) besed, da povem drugače, da se razumemo naše misli uporabljamo besede. In od tu moja ideja o omejenosti naših misli z našim besednim zakladom. Torej, ne samo da naših misli ne znamo dobro posredovati okolici, še samemu sebi jih ne znamo dobro predstaviti.
“Beseda dneva” je bila zgolj popestritev komentarja, drugače pa se trudim na novo spoznane besede tudi uporabljati – nekatere bolj, druge manj.
Luka: “Torej, ne samo da naših misli ne znamo dobro posredovati okolici, še samemu sebi jih ne znamo dobro predstaviti.”
Res je, ker razmišljamo na verbalni način. Včasih je prav to ovira, ki jo lahko prestopimo le, če se naučimo z našimi mislimi ravnati v njihovi “surovi” obliki. Zato številne vzhodnjaške duhovne tradicije tako kričeče poudarjajo lastnoročne izkušnje in ne branje o izkušnjah drugih.