Letos ponovno nisem veliko smučal. Malo jo je zagodla zima, precej pa tudi sam, saj mi študij ni šel tako gladko, kot sem upal. Zato sem bil očetovega povabila na zaključni turni smuk sezone zelo vesel in sem se mu kljub pomanjkanju časa rad odzval. Odpravili smo se v dolino reke Malte, v Avstrijo. Čeprav [...]
Letos ponovno nisem veliko smučal. Malo jo je zagodla zima, precej pa tudi sam, saj mi študij ni šel tako gladko, kot sem upal. Zato sem bil očetovega povabila na zaključni turni smuk sezone zelo vesel in sem se mu kljub pomanjkanju časa rad odzval.
Zjutraj se dan lovi
Odpravili smo se v dolino reke Malte, v Avstrijo. Čeprav smo vedeli, da je snega zelo malo, smo upali, da bomo lahko smučali s Koelbreinspitze, okoli 2900m visokega vrha (pravzaprav ne čisto z vrha ampak kakih 100 metrov nadmorske višine nižje).
Takole smo nosili smuči
Na parkirišču smo videli kruto sliko resničnega sveta – snega je bilo res samo za vzorec. To je pomenilo, da bomo lep kos poti navzgor smuči nosili na hrbtu. Uro in pol smo jih resnično nosili, od tega smo slabo uro spoznavali “lepote” hoje po spolzkih skalah… v turnosmučarskih čevljih! A tudi hoja po snegu ni bila dosti boljša, saj je vsak deseti korak zadel v prazno (do kolena se je sneg predrl).
Pa sem le prilezel na vrh
Ko sem bil že na koncu z močmi sem si nataknil smuči in pot nadaljeval tako, kot se za turnega smučarja spodobi. Hrbet je bil hvaležen, želodec pa bi bil bolj vesel kakšne energijske ploščice. Po nekaj vzpodbudnih besedah sem le prilezel do našega cilja, kjer so me že vsi spočiti čakali ostali udeleženci odprave.
Sneg na vrhu je bil skorjast, kar je omogočilo, da sem se lahko del poti peljal kar po riti – vsak drugi zavoj sem namreč padel. A slabih 200 metrov nadmorske višine nižje je sneg postal južen in kljub megli prinesel na naše usta smeh. Smuka po takem južnem “veselcu” je, tako kot ime pove, res užitek. Ker smo bili trmasti smuke nismo zaključili na prvem skalnatem mestu – smuči smo prenesli na naslednji jezik in tako nadaljevali dokler je bilo pred nami še kaj snega.
Vtise smuke smo združili kasneje v dolini bo kozarcu piva. Tu pa nismo na dan spravili samo vtisov smuke, luč sveta so ugledale tudi želje in načrti za prihodnjo sezono.
P.S.: Slike so očetova last.
