Pred tedni je večina obveznosti, dolžnosti, predvsem pa skrbi padla z mojih ramen. Ko sem pospravil za njimi sem odkril, da je ostala samo še lenoba. Ki jo sedaj s pridom redim. Zanimivo pa je, da je skupaj z lenobo prišla tudi jeza. Tako se mnogo drugače odzivam na okolico, kot sem se pred zadnjim [...]

Pred tedni je večina obveznosti, dolžnosti, predvsem pa skrbi padla z mojih ramen. Ko sem pospravil za njimi sem odkril, da je ostala samo še lenoba. Ki jo sedaj s pridom redim.

Zanimivo pa je, da je skupaj z lenobo prišla tudi jeza. Tako se mnogo drugače odzivam na okolico, kot sem se pred zadnjim izpitom.

Zato razmišljam, zakaj ne more človek uživati v brezdelju. Takoj pride občutek krivde, z njim pa slaba volja, jeza in razdražljivost. Imam tedaj preveč časa in razmišljam o stvareh, o katerih drugače ne morem? Se v času brezdelja poglobim vase, pa ne z duhovnega ampak z materialističnega vidika?

No, naj bo tako ali drugače, krog se bo počasi prekinil, saj je pred menoj nov izziv, prav nič dolgočasen, prej stresen in časovno potraten.

Toliko časa sem dneve preživljal sam v tejle sobi, da sem pozabil kako zgleda dan v družbi. Na srečo nisem pozabil komunikacije. Pozabil pa sem, da v družbenem okolju vladajo malce drugačna pravila – do nadrejenih. Recimo, da sem se še pravočasno ujel.

Toliko za sprotno oglašanje. Pa ne misliti, da sem duhovno življenje zavrgel. Samo prelen sem, da bi o njem pisal.