Ker ko te skrbi se ti obraz zgrbanči in to potegne voljo iz ljudi… [Bobby McFerrin: Don't Worry, Be Happy, org. besedilo] Pridejo obdobja, ko ljudje postanemo slabe volje. Zaskrbljeni, utrujeni, črnogledi in brez kakršne koli volje do življenja se sprehajamo po vedno istih poteh sivega vsakdana. Včasih se ujamem, da sem podlegel tej epidemiji [...]
Ker ko te skrbi
se ti obraz zgrbanči
in to potegne voljo iz ljudi…
[Bobby McFerrin: Don't Worry, Be Happy, org. besedilo]
Pridejo obdobja, ko ljudje postanemo slabe volje. Zaskrbljeni, utrujeni, črnogledi in brez kakršne koli volje do življenja se sprehajamo po vedno istih poteh sivega vsakdana. Včasih se ujamem, da sem podlegel tej epidemiji sive tegobe.
Ko se slučajno ujamem vidim, da je zadeva dejansko nalezljiva. To vidim recimo v kolektivu, kjer se sedaj gibljem večji del dneva. Včasih namreč pride oseba, ki ima trenutno težak dan, bolje rečeno, vstala je z levo nogo. In zgodi se, da smo lahko vsi ostali dobre volje in pozitivno nastrojeni, pa nas ta oseba potegne v siv svet opravljanja in pritoževanja.
Hkrati pa opažam, da je bacil dobre volje bistveno šibkejši kot omenjeni virus sive tegobe. Kajti če je nekdo dobre volje, ostali pa so črnogledo naravnani, se bo dobrovoljček hitro okužil z zloglasnim, opravljivim virusom brezizhodne črnine.
Spoznavam pomen motivatorjev. Ljudi, ki se zavedajo pomena dobre, pozitivne naravnanosti in ki vedo, kako jo širiti med ljudmi. Sam sem najrajši v družbi ljudi, ki se lahko potožijo nad brezizhodnostjo svoje situacije, a ko si z izpovedmi olajšamo naše duše, lahko najdemo smisel življenja v ravno tem obstoju, čez katerega smo imeli prej toliko za povedati.
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot citati, družba, razmišljanja.
Eh, drek. Sem napisal dolg komentar pa se mi je zbrisal… Mogoče se bo sledeč bolj prijelo.
Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.
Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.
Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.
Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega širnega sveta.
Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.
Bogi revež, kje le ti delaš?!?!?
Uh, če se ozrem skozi okno je nad menoj meter in pol zemlje, bolnišnična klima naprava, vroče je in smrdi. Predvidevam da sem v peklu
Ne morem si kaj, da te ne bi popolnoma razumela….ampak
Intelligence is sometimes defined as the capacity of the individual to adjust himself successfully to his environment, or to adjust the environment to his needs. (B.Lee)
Kaj pravis, mislis da bi to v tvojem primeru slo?
J.
@J.: Morda bi šlo, morda pa ne. Kot si napisala je to odvisno od sposobnosti posameznika, da se zoperstavi okolju, hkrati pa tudi od sposobnosti okolja, da se zoperstavi posamezniku. Najlepše in tudi najbolj v skladu z mojimi življenjskimi nazori seveda je, da gresta posameznik in okolje v isto smer in se ne zoperstavljata drug proti drugemu. Brez prilagajanja, brez boja. Vsaka borba namreč v nas zaseje seme navezanosti, ki pa onemogoča rast. Dober primer za to je sam Bruce: v vseh svojih filmih se je boril proti zlu, a hkrati je bilo zlo vir njegovega preživetja, saj je vsak scenarij temeljil na njem
Luka: to me pa zelo spominja na določeno okolje, kjer sem sam delal približno mesec in pol (-dopust), še celo bolnica je bila zraven.
J.: Če ne bi vedel, kje si, bi si celo mislil, da je kaj narobe s tabo, ker tako pozno pišeš.
Po drugi strani pa, glede na to, kje si, kako to, da sploh najdeš čas za brskanje po blogih?