Berem zanimivo knjigo, ki jo je napisal 14. dalajlama: Etika za novo tisočletje, kjer avtor opaža, da družba vedno bolj zanemarja etična načela in svoja dejanja opravičuje s družbeno usmeritvijo. Razlog za to išče v upadu vere, bolje rečeno števila aktivnih vernikov vseh religij, kar je posledica večanja vpliva znanosti. Pravi, da v svetu prihaja [...]
Berem zanimivo knjigo, ki jo je napisal 14. dalajlama: Etika za novo tisočletje, kjer avtor opaža, da družba vedno bolj zanemarja etična načela in svoja dejanja opravičuje s družbeno usmeritvijo. Razlog za to išče v upadu vere, bolje rečeno števila aktivnih vernikov vseh religij, kar je posledica večanja vpliva znanosti. Pravi, da v svetu prihaja do pojava, ko ljudje verujejo v znanost. S tem pa ni načeloma nič narobe, le znanost s seboj ne nosi nauka o etiki in etičnem življenju.
Dalajlamo, tako kot verskega kot tudi političnega voditelja, spoštujem, še bolj pa ga cenim zaradi njegove odprtosti do drugih idej, kultur in ljudstev. Zato me je del njegovih besed v tej knjigi presenetil. Knjigo moram sicer prebrati do konca, preden bom lahko podal moje mišljenje o njej. Tule se želim osredotočiti samo na nekaj avtorjevih besed in pa ton, ki ga, morda celo nezavestno, oddaja skozi različna poglavja.
Pričel sem se namreč spraševati, ali sem kot ateist po njegovem mnenju torej nesposoben etičnega življenja? Ali zaradi tega, ker mi ni nihče v verskem središču vcepil v glavo 4 ali 7 ali 8 ali 10 ali kolikor koli že velikih resnic in prepovedi, ki jih ima sicer vsaka večja religija zapisane na prvi strani učbenika, nisem sposoben najti te iste zapovedi zgolj z logičnim pristopom in dvema idejama:
- 1.vsi ljudje smo si enakovredni
- 2.ne stori drugemu kar ne želiš, da drugi stori tebi.
S tem, ko sem našel, spoznal, razumel in vpeljal v svoje življenje idejo o enakovrednosti med ljudmi sem iz njega izločil prezir in posmehovanje. S tem, ko sem pa našel drugo idejo, sem pa v bistvu zajel vse zapovedi, kar jih druge vere predpisujejo, le tiste, ki se nanašajo na boga, sem izločil, saj se ne skladajo s prvo idejo. Kajti edino en bog je velik, pravilni, moli k mojemu bogu itd. uniči enakovrednost med ljudmi.
Razumem sicer njegov pogled, da lahko le religija vzgaja v etiki. A hkrati se pa ne strinjam z njim. Vzgajajo lahko tudi starši, šolstvo, prijatelji in trezen premislek. Etična načela so znana celotni zahodni in vzhodni družbi, pa tudi tistim vmes. So znana vernikom, nevernikom in ateistom. So znana fanatikom in ignorantom. Kdo od njih jih bo pa tudi vključil v svoje življenje je pa odvisno od človeka do človeka. Ne glede na kvaliteto učitelja učenec zna tisto, kar se je sam odločil se naučiti.
Zanimivo razmišljanje.
Etika je po mojem mnenju zelo relativen pojem, ki se spreminja skozi čas in prostor. Etična načela in vrednote so pri posameznih ljudstvih različna. Vprašanje je, kako se spreminjajo glede na stopnjo razvitosti (v znanstvenem pogledu) ljudstva. Zagotovo ima znanost pri vsem tem pomemben vpliv, predvsem kar se tiče potrošništva, ki ga je znanost prinesla s sabo. Tudi etika je po svoje podrejena potrošništvu.
Če pogledaš malo bolj splošno bi lahko nekako potegnil vzporednico z upadom etičnih vrednot sorazmerno z znanostjo. Seveda so posamezniki, vseeno pa se mi zdi da je splošen občutek tak. Prav tako bi bilo treba pogledati na kaj vse vpliva znanost. kot sem že omenila potrošništvo, verjetno tudi bolj lagodno življenje…
Toliko z moje strani.
@Sara: Dobro si napisala. Še posebej ker si rekla, da je potrebno pogledati, na kaj vse vpliva znanost. Razvoj znanosti je namreč s seboj prinesel tudi kapitalistično ureditev, z njo pa globalizacijo. Mislim, da sam razvoj znanosti ne vpliva na upad etičnih vrednost družbe, ampak nanje vpliva večje znanje posameznikov, posledično znamo boljše izračunati kaj je dobro za nas (na tem svetu in v tej družbi), hkrati pa se zmanjšuje strah pred kaznovanjem (vpliv vsemogočnih bitij, večnega trpljenja,… izginja).
Sam tako ne krivim znanost, ne krivim vero. Krivca bi iskal v posamezniku samem, v njegovi želji po moči in uspehu.
Res je. Nazadnje vedno pristanemo pri posamezniku. Natančneje pri njegovih odločitvah.