V ponedeljek sem v lovu za knjigami ponovno zašel v knjigarno Felix. Tja se sicer odpravim dokaj pogosto, da si malce napasem oči in sprostim velike količine sline nad raznorazno literaturo, ki je v obliki mehko-vezanih knjig dostopna mojemu žepu. A v ponedeljek si nisem samo napasel oči ampak sem razvajal tudi jezik. Prodajalka si [...]
V ponedeljek sem v lovu za knjigami ponovno zašel v knjigarno Felix. Tja se sicer odpravim dokaj pogosto, da si malce napasem oči in sprostim velike količine sline nad raznorazno literaturo, ki je v obliki mehko-vezanih knjig dostopna mojemu žepu. A v ponedeljek si nisem samo napasel oči ampak sem razvajal tudi jezik.
Prodajalka si je namreč vzela čas in zapletla sva se v klepet o knjigah. Pa ne kakšnih modernih ali duhovnih tematikah, ampak o knjigah moje mladosti. Obravnavala sva Pet prijateljev, Zveste prijatelje, Skrivnosti, Časovni stroj in podobno. Vse to sva primerjala tudi z moderno mladinski literaturo, a kot kaže je razkorak med generacijami že prevelik in sva našla več razlik kot pa podobnosti.
Za povrh sva se spustila še na nivo Harry-a Potter-ja, vseh sedmih knjig. Tu ni šlo brez razglabljanja o koncu sedme knjige, je dober ali slab (zanimivo, vsi ugotavljamo ali je dober ali slab, nihče ne ve kako bi se odločil). Seveda ni šlo mimo kritike Gradišnikovega prevoda in popolnoma nemogočega, arogantnega in na mestih celo žaljivega odnosa do bralcev, ki ga je pokazal v svojem delu.
Skratka v knjigarni sem se zadržal več kot pol ure. Kupil seveda nisem nič (tistega, kar sem iskal pač niso imeli), zato pa sem si privezal dušo s pogovorom, kakršnega že dolgo nisem imel. Z ljudmi okoli sebe pač težko govorim o najstniški literaturi, saj se je večina vrstnikov rajši igrala zunaj ali nabirala izkušnje pri dekletih kot pa brala knjige ko so bili majhni. 
Ah, Gradišnik… če bi imeli napravo za merjenje napihnjenosti ega, bi se pri njem merilnik verjetno pokvaril. Ne rečem, novi prevod Gospodarja prstanov je res kvaliteten, a Gradišnikove samohvale in blatenje drugih prevajalcev so povsem nepotrebne. Pravzaprav še nikjer nisem slišal za prevajalca, ki bi se tako trepljal po ramah. V mojih očeh je pravi prevajalec sicer zelo pomemben, a se mora globoko zavedati, da je le medij skozi katerega se mora karseda lahkotno pretakati proza ali poezija izvirnega avtorja. Zato naj bi bil prevajalec skromen in neopazen. Le kdo si želi brati Harryja Potterja izpod peresa Gradišnika, ko pa ga je že napisala J. K. Rowling.
Gospodarja prstanov sem bral v originalu, tako da ne bi vedel kakšen je njegov prevod. Harry je pa zame otroška literatura, ki je že tako ali tako dovolj obsežna, da ne potrebuje dodatnega poglavja, v katerem me je, kot bralca prevajalec imenoval za neizobraženca in lenuha, ker določenih besed, ki jih je uporabil, nisem poznal. Ko sem jih poiskal v SSKJ so imele oznako arhaično. Ne vem ravno, če je uporaba arhaičnih besed primerna za osnovnošolsko mladino, za katere so knjige originalno napisane… A kdo sem jaz, da bi o tem sodil. Saj me je tako ali tako že Rugelj označil za družbenega škodljivca, marginalca, katerega edina dobra stvar, ki jo lahko naredi, je hara-kiri.
[Največjo pozornost današnja družba namenja najbolj z egom zaslepljenim ljudem]