Pri starih starših pečemo kostanj. Zaradi obilice hrane in pijače (sam kostanj je tako suh, treba ga je poplakniti z grozdnim in jabolčnim sokom primerne starosti in obdelave) so trebuhi napeti, oči pa zaspane. Pade ideja o rekreaciji, sprehodu po bližnji poti. Podi navdušeno skače okoli nas, vsi uživamo v toplih sončnih žarkih in opažamo, [...]

Pri starih starših pečemo kostanj. Zaradi obilice hrane in pijače (sam kostanj je tako suh, treba ga je poplakniti z grozdnim in jabolčnim sokom primerne starosti in obdelave) so trebuhi napeti, oči pa zaspane. Pade ideja o rekreaciji, sprehodu po bližnji poti. Podi navdušeno skače okoli nas, vsi uživamo v toplih sončnih žarkih in opažamo, da je v senci že kar mraz.

Zjutraj sedim na balkonu. Vzhajajoče sonce mi sije v oči, tako da ne morem v miru meditirati. A zapreti jih ne želim, če jih bom zaprl, bom izgubil stik z okolico. V ušesih ujamem kosa, ki se pogovarjata. Predvidevam, da se prepirata o prostoru na veji.

Hodiva po travniku. Trava planine nama sega do kolen. Vroče je, muhe naju obletavajo. Čeprav hodiva po poti, le-te skoraj ne vidiva. Kar naenkrat se ustavim in jo prosim, naj mi da fotoaparat. Začudeno stremi v predel, kamor se počasi in previdno plazim. Takrat jo zagleda in zavpije. Jaz pa sem kačo le ujel v objektiv, še preden se je pred nama, planincema umaknila v bolj tiho in hladno zavetje jame.

Tečem po poti bližnjega hriba. V želji biti sam mi v ušesih odmevajo lepe, narodnozabavne melodije ansambla Therion. Pred menoj se pojavi srna. Ustrašim se, ona tudi. A zaradi šoka se ne premaknem, ona tudi ne. Šele čez nekaj trenutkov prestrašena zbeži globlje v gozd, sam pa nadaljujem pot proti domu.

Sedim pred računalnikom in se spominjam mojih dogodivščin v naravi. Zanima me, ali bom še kdaj kaj podobnega doživel. Ugotovim, da znotraj štirih sten spomini privrejo na plan, zunaj štirih sten pa spomini nastajajo.