Vedno znova me preseneča, kako je naše življenje odvisno od našega jezika. Od količine in raznolikosti besed. Dejal bi, da je obseg naših sposobnosti mišljenja neskončen. Morda to celo drži, a plodovi našega mišljenja, ideje, so omejene z besednim zakladom, ki ga premoremo. Če ideje ne morem predstaviti, ne obstaja. Pri sebi pa sem opazil [...]
Vedno znova me preseneča, kako je naše življenje odvisno od našega jezika. Od količine in raznolikosti besed. Dejal bi, da je obseg naših sposobnosti mišljenja neskončen. Morda to celo drži, a plodovi našega mišljenja, ideje, so omejene z besednim zakladom, ki ga premoremo. Če ideje ne morem predstaviti, ne obstaja.
Pri sebi pa sem opazil še neko čudno nagnjenje. Če nekaj ni v mojem materinem jeziku, to le s težka dojamem kot resnično. Zadnjič sem dobil idejo, da bi beležil moje vsakodnevno početje. Ko sem tako v mislih sestavljal primerno obliko zapisa, sem pričel neprijetne podrobnosti mojega dneva predstavljati v angleščini. Urejanje diplomskega dela sem tako ponosno predstavil v slovenščini, brskanje po spletu pa zakril za angleščino. Na tak način sem se oddaljil od početja, ki mi ni ravno v čast.
Kako iznajdljiv zna biti um. Da bi mi omogočil neprizadeto uživanje, je celo posegel po drugem jeziku.
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot jezik, laž, razmišljanja, um.
@Luka: “Dejal bi, da je obseg naših sposobnosti mišljenja neskončen.”
- Mislim, da to ni popolnoma pravilna trditev. Mišljenje je proizvod človeškega uma, slednji pa je omejen z izredno sposobnimi možgani. Če predpostavljam, da obstaja tudi duhovno-kozmična komponenta obstoja, bi bilo morda bolj pravilno reči, da je védenje (jnana [v yogijskem pomenu]), neskončno oz. neomejeno.
Lahko morda razložiš pomen termina “védenje”?