BrinovaJagoda me je izbrala za naslednika pisanja o težavni temi. O temi, katere ne poznam. O nasilju v Keniji. Še za dogodke v Ruandi (genocid v Ruandi) ne vem več, kot sem prebral v nekem časopisu sredi predavanj. O Keniji vem le toliko, kolikor sem slišal dan, morda dva nazaj pri poročilih, na katere sem [...]

BrinovaJagoda me je izbrala za naslednika pisanja o težavni temi. O temi, katere ne poznam. O nasilju v Keniji. Še za dogodke v Ruandi (genocid v Ruandi) ne vem več, kot sem prebral v nekem časopisu sredi predavanj. O Keniji vem le toliko, kolikor sem slišal dan, morda dva nazaj pri poročilih, na katere sem preklopil bolj ponesreči kot pa z namenom gledati kaj je novega v svetu. O področji, ki jih ne poznam, zelo nerad presojam, saj so take “ugotovitve”brez neke uporabne vrednosti in na nivoju pogovora na tržnici ali v gostilni.

Nasilje, ki se dogaja po svetu, pa vsekakor obsojam. Pa naj gre za nasilje na ulici, v družini ali pa kakšno ideološko podkrepljeno nasilje. Od vseh še najbolj obsojam slednjega, saj poleg samega nasilja v sebi nosi še vsiljevanje lastnega prepričanja okolici, zatiranja drugačnih.

Včasih srečam naslednjo misel: “Kako primerjati nekaj (300 žrtev v Keniji) z genocidom (v Ruandi)?” Taka primerjava je resnično smešna, nekaj sto proti nekaj sto tisoč. A za številkami se skrivajo ljudje. In že ena smrt kot posledica drugačnosti je obsojanja vredna. To pa tako radi pozabimo.

V idealnem svetu takih diskusij ne bi imeli. A mi ne živimo v idealnem svetu. Bilo bi pa lepo, če bi vsaj težili proti njemu. Če bi se namesto s samim seboj malo več ukvarjali tudi z ostalimi. Če bi videli, da ne živi vsak od nas na svojem planetu. Če bi videli, da življenja in smrti drugih niso samo romantične pravljice. S sprejemanjem drugih kot drugačne in enakopravne bi naredili velik korak proti sreči, h kateri vsi težimo.