V nedeljo sem končno premaknil svojo leno rit s stola pred ekrani (TV, PS, GSM: vse samo vrtljaj stran) in se odpravil na Šmarjetno goro, vzpetino nad našo hišo.  V dolini megla, na pol poti pa se je pričel sonček. Za tiste, ki ste že dalj časa v mestih osrednje Slovenije, kakih 100 m nad vami svet izgleda takole:

Sonce na Šmarjetni gori

Na vrhu, kamor sem glede na moje šibko kondicijsko stanje prilezel v dokaj zglednem času, se je kar trlo ljudi. Od takih kot jaz, ki smo gor prisopihali peš, pa do v kravato oblečenih gospodov in v salonarje obutih gospa. Tako sem jo takoj, ko je na vrh prišla tudi moja sapa, podurhal v dolino. Na sredi poti sem se za nekaj dni poslovil od sonca:

Povratek v meglo

Upal sem, da bom lahko že naslednji dan ponovno obiskal vrh. Doma me je pričakal smrad žgoče se plastike iz napajalnika v računalniku, zato je zapis objavljen z nekajdnevno zamudo. Tudi danes bolj slabo kaže, da bom kaj prilezel iz moje sobe. Termometer se je namreč ustavil na 38,1°C, kar ne napoveduje nič dobrega.

Zapisi s podobno vsebino:

1. Po grobovih
2. Soriška planina in okoliški vrhovi
3. Miška
4. Praznični Karesansui
5. Podi na sprehodu