Četrti dan se nismo prebudili sami od sebe. Že okoli šestih zjutraj sem zgrožen ugotovil, da nad nami letijo neki frčoplani z reaktivnimi motorji. Na srečo trušč ni trajal dolgo, mir pa tudi ne. Krave v hlevu kampa so se namreč pripravljale na molžo. Tako nam ni ostalo drugega kot vstati in ugotoviti, da smo [...]

Četrti dan se nismo prebudili sami od sebe. Že okoli šestih zjutraj sem zgrožen ugotovil, da nad nami letijo neki frčoplani z reaktivnimi motorji. Na srečo trušč ni trajal dolgo, mir pa tudi ne. Krave v hlevu kampa so se namreč pripravljale na molžo. Tako nam ni ostalo drugega kot vstati in ugotoviti, da smo ostali brez kruha za zajtrk. Plan dneva smo tako naredili ob vodi in čokoladi.

Ob rožni uri v Zürichu

Kaj kmalu smo z našim avtom pristali v parkirni hiši v Zürichu. Glavna železniška postaja, naše izhodišče, je bila prav pred nami. Kljub temu pa smo že takoj izkusili, po čem bo ta dan – trušč in gneča je motila vse, še najbolj pa Podija, ki se je odločil, da mu mesto ne bo všeč in da bo bolje zanj, če se prav hitro usede v kot in tam počaka.

Luka v kitajskem vrtu

Tudi zemljevid nas ni najbolj ubogal, ime ulice, na kateri smo stali je bilo namreč drugačno od tistega na zemljevidu. Po nekaj krogih po križišču smo vendarle uspeli najti prvi park in najstarejši del mesta – Schipfe. Na prvi pogled nič posebnega, vseeno pa miren kotiček mesta, nam je nudil lep sprehod ob reki. Uspešno smo našli tudi cerkev Fraumünster,cerkev Sv. Petra pa je morala še malo počakati. Po malo daljšem sprehodu smo prišli do Arboretuma, parka, v katerem so se na malici zbirali poslovneži, študentje pa so se sončili in kopali. Mi, turisti, pa smo le opazovali to mešanico okusov.

Renski slapovi v vsej svoji mogočnosti

Pot smo nadaljevali kar ob obali in po približno pol ure hoje prišli do Kitajskega vrta. Njegov obisk je bil zame še posebno doživetje, saj sem si vedno želel videti tako kulturno oazo. V vrtu smo prebili kar lep čas in uživali v njegovem miru. Sledil je še ogled cerkve Grossmünster, kosilo in povratek do avtomobila.

Bubika in Podi v trušču slapov

Pot nas je vodila do slapov na reki Ren, znanih pod imenom Rheinfall. Slap je širok 150m in pada 23 metrov v globino. Čeprav je bil pretok pod povprečjem za ta letni čas, je bilo bučanje zame kar glasno. Če si je ob televizijskem ekranu težko predstavljati, kako lahko čisto mirna voda povzroči take katastrofe, kot jih prikazujejo poročila, nam je ob tem prizoru vse postalo jasno.

Pršič, ki ga je dvigoval veter

Podi je imel na tem mestu vsega dovolj. Usmilila sva se ga in podali smo se na bolj mirno lokacijo – mesto Schaffhausen. Majhno mesto nas je prevzelo. Znano je po za nas nenavadnih stenskih poslikavah na hišah ter okrašenih balkonih. Povzpeli smo se v trdnjavo Munot. Trdnjava je znotraj temna, neobdelana in neokrašena. Kot taka je bila svojevrstno presenečenje, hkrati pa je imela nek starogermanski pridih. Z vrha okrogle trdnjave je lep pogled na mesto. Ob vinogradih smo se vrnili proti avtomobilu, ki je bil parkiran v “navadni” parkirni hiši. Po vseh doživetjih tega dne si nihče od nas ni želel preizkusiti popolnoma avtomatske parkirne hiše, ki govori samo nemško.

Schaffhausen

Kamp smo poiskali v bližini naše naslednje destinacije, mesta Stein am Rhein. Utaborili smo se v kampu Wagenhausen. Skuhali smo si večerjo in se sprehodili med  polji, nato pa legli k počitku.