Vsako potovanje se pri nas prične že dolgo pred odhodom od doma. Priprave. Ideje. Načrti. Kompromisi. Tudi letos ni bilo nič drugače. Pozno spomladi, saj vem, to je že kar pozno za načrtovanje dopusta, sva se z Bubiko vprašala: “Kam letos?” Idej ni bilo veliko, predlagal sem mojo drago Premanturo. In načrt ni bil sprejet, [...]

Vsako potovanje se pri nas prične že dolgo pred odhodom od doma. Priprave. Ideje. Načrti. Kompromisi.

Tudi letos ni bilo nič drugače. Pozno spomladi, saj vem, to je že kar pozno za načrtovanje dopusta, sva se z Bubiko vprašala: “Kam letos?” Idej ni bilo veliko, predlagal sem mojo drago Premanturo. In načrt ni bil sprejet, saj sva tam že tolikokrat bila. “Letos pa nekaj novega!” Hrvaški otoki? Ja, to bi bilo zanimivo. Pa je minilo kakih štirinajst dni, ko sem ponovno predlagal: “Kaj pa če bi šla namesto na morje rajši kam drugam, ne na dopust ampak na potovanje?” Ta predlog je bil sprejet z navdušenjem, zato sem se opogumil in predlagal: “Švica!”.

Pričele so se priprave. V Felixu sva kupila Lonely Planet, na spletu pobrskala po možnih destinacijah. Ker sam nisem imel veliko časa, sem načrtovanje prepustil Bubiki, ki se je prebila skozi kupljeno knjigo in pripravila okviren načrt poti. Ko sem ga poslušal, se mi je zdel neizvedljiv. Na pomoč je priskočil ViaMichelin, ki nama je pokazal razdalje med najinimi cilji ter čas, potreben za to pot.

Načrt je dobil svojo obliko. Destinacija Švica. Vsaj 10 ur vožnje do prvega ogleda, nato pa vsak dan kakih 300km. Izvedljivo. Obiskala bova srednji del Švice, večino glavnih mest, morda še celo kaj v Nemčiji (ViaMichelin nama je takoj pokazal, da jezera Chiemsee ne bova videla). Noja, pa kdaj drugič. Kje bova pa spala?

Ker sva s seboj želela vzeti tudi Podija, se je načrtovanje tu za nekaj dni ustavilo na mrtvi točki. Vsi poceni hostli so bili polni, dragi pa zelo dragi. Tudi psi niso povsod zaželjeni, tako da sva nabor možnih prenočitev skrčila na ničlo, drugače bi možna prenočišča skrčila najin proračun na ničlo. Pa smo imeli nekaj dni dolge nosove. Kaj pa kampiranje? Je tam kaj kampov? Seveda so bili, pa še dokaj ugodni napram hostlom. Rezervacija? Huh, kaj pa če gremo kar na slepo?

Kako bo pa cenovno? Bencina bo šlo kar veliko. Tudi prenočitev se bo kot kaže kar nabralo. Še hrana. Kaj pa ogledi? Večino bomo videli le od zunaj. No, to se že lepše sliši. Kdaj pa gremo? Nekje v noči med 12. in 13. julijem, najboljše kar ob polnoči.

Tako smo le še poiskali šotor in spalke ter odšli v lov za živili (predvsem sladkorji). In smo šli na pot…