Kot sem že omenil, je bila noč zelo hladna. Zato pa smo se prebudili v toplo in sončno jutro. Čeprav se nam je že mudilo, smo kar uživali pred šotorom in odlašali z odhodom. Ko smo se le odpravili, smo se peljali ob Thunskem jezeru proti mestu Thun. Med potjo smo videli, da si bomo [...]

Kot sem že omenil, je bila noč zelo hladna. Zato pa smo se prebudili v toplo in sončno jutro. Čeprav se nam je že mudilo, smo kar uživali pred šotorom in odlašali z odhodom.

Kamp Jungfrau

Ko smo se le odpravili, smo se peljali ob Thunskem jezeru proti mestu Thun. Med potjo smo videli, da si bomo na poti nazaj lahko ogledali še nekaj gradov, pa tudi Jame sv. Beatusa. Mesto Thun, vsaj stari del mesta, je res očarljiv. Avto smo pustili pod gradom, si ga ogledali in se sprehodili še do bljižnje cerkve, nato pa smo se spustili v mesto in poskušali začutiti mestni utrip. Mesto je delovalo precje zaspano. Presenetili so nas pokriti leseni mostovi ter gruča kakih štiridesetih labodov, ki se ne nabrala v enem od rečnih rokavov.

Grad v mestu Thun

Po zajtrku smo se odpeljali nazaj ob obali jezera in si ogledali grad Oberhofen, ki leži ob jezeru in celo na jezeru. Ima lep park, kamor pa nismo smeli. A grad je že sam po sebi lep in zelo zanimiv. Sledil je ogled gradu Hünegg, ki s svojimi stolpiči, posebno streho in malce odmaknjeno lokacijo zgleda, kot bi stopil iz kakšne risanke. Gospoda je tu res znala uživati. In ker smo tudi mi sklenili, da se bomo obnašali kot gospoda, smo si privoščili počitek na klopci pred gradom ter nato še sprehod po parku.

Grad Oberhofen

Hünegg

Tako smo seveda z zamudo prispeli do Jam sv. Beatusa, a vseeno ravno še ujeli voden ogled. Vodička je bila zelo prijazna in nas (da, Podi se je tudi lahko sprehajal po jamah) je postavila na čelo kolone ter nam razlagala v angleščini. Jama ima nekaj lepih predelov, bučanje naraslih voda pa ji je dalo še mogočnejši videz. Za moj občutek je bila sicer morda malce preveč umetna, a smo soglasno sklenili, da je bila vredna ogleda.

Pred jamo sv. Beatusa

Pot smo nadaljevali proti mestu Brienz, si ogledali cerkvico ter otroško pokopališče (pretresljiv prizor). Ko nam je na promenadi postalo vroče smo obrnili in se odpravili v eno izmed restavracij. Hrana ni bila nič posebnega, morda, je k temu pripomogla tudi najina izbira. Zato pa je bilo pivo toliko močnejše.

Brienško jezero

Tako smo se prijetno utrujeni in pregreti odpravili po ozki in strmi prepadni cesti proti slapu Giessbach. Mogočen slap je moč slišati že od daleč, a šele ko stojiš pod njim, še bolj pa za njim, resnično občutiš težo in hitrost vse te vode, ki se preliva prek njega.

Pogled izza slapu Giessbach

Pozna ura je preprečila ogled mesta Lüzern. Prek prelaza Brünig smo se odpravili proti Zürichu in mimo njega do našega kampa v Hittnau-u. Kamp smo po nekaj zapletih našli. Opazi se ga že od daleč, saj je visoki vignam med gričevjem težko skriti.

kamp v Hitnau-u

Po sprehodu s Podijem, ki je lahko užival v metanju in prinašanju storžev, smo se odpravili k počitku.