Vsak, ki je kdaj prebral kakšno knjigo o duhovnem življenju, pa ni važno ali gre za knjigo kakšne ustaljene religije ali kakšnega bolj sodobnega avtorja, se je zagotovo srečal s primerjavo z reko. Reka in življenje sta pojma, ki gresta z roko v roki. Tej gmoti vode pripisujejo dva popolnoma nasprotna si pojma – stalnost [...]

Vsak, ki je kdaj prebral kakšno knjigo o duhovnem življenju, pa ni važno ali gre za knjigo kakšne ustaljene religije ali kakšnega bolj sodobnega avtorja, se je zagotovo srečal s primerjavo z reko. Reka in življenje sta pojma, ki gresta z roko v roki. Tej gmoti vode pripisujejo dva popolnoma nasprotna si pojma – stalnost in spremenljivost. Reka je simbol stalno spreminjajočega življenja. Od svojega rojstva v obliki potočka nekje med gorami pa do svoje smrti v oceanu prečka številne ovire, ki jo bodisi ojačajo ali oslabijo, izsušijo ali pa napolnijo z vodo. Skozi čas in prostor se spreminja in niti dva izmed njenih presekov si nista enaka. Reka pa je tudi simbol stalnosti. Kadarkoli jo pogledamo, je reka na svojem mestu. Včasih kot komaj opazen potoček, včasih komaj ubežimo njeni besneči strugi. A vedno je tu, tako kot mi.

Kaj je torej res? Je reka stalnica, vedno veljavna resnica, ali je reka spremenljivo, živo telo, ki ga ne moremo vkalupiti? Sam menim, da oboje. Čeprav reka na zunaj zgleda enaka, se v svoji notranjosti vedno spreminja. Vrtinci, ki jih ustvarja podlaga, spreminjajo to podlago, zaradi česar se oblika reke spreminja. Voda hiti proti svojemu izlivu, kaj izlivu, svojemu izviru. Voda, ki jo gledamo sedaj, je druga od vode, ki smo jo opazovali pred trenutkom. A hkrati je reka enaka. In čeprav reka tekom časa izgleda različna, v njej najdemo vodo, se v njej vršijo enaki procesi kot prejšnji trenutek.

In morda je ravno zato reka idealna prispodoba človeka. Kajti tudi mi smo na zunaj stalno enaki, a hkrati nismo več ista oseba, kot smo bili pred trenutkom. In čeprav izgledamo sedaj čisto drugače kot lani, smo v svojem bistvu še vedno isti. Organizem živi, čeprav celice znotraj njega umirajo in se rojevajo. Organizem živi, čeprav ga življenje ves čas spreminja. In tako, kot se je reka znašla v nas, se bomo tudi mi slej kot prej znašli v reki.