Težko se je postaviti v kožo drugega. Težko se je ozreti prek ograje lastnega predmestja v sosednji geto, čeprav je le-ta zgolj eno ulico stran od nas. Tako je težko videti, kako živijo ljudje z roba. O njih slišimo v medijih, včasih vidimo kakšno sliko. In nas pretrese, za trenutek smo radodarni, sočutni. Nato pa [...]

Težko se je postaviti v kožo drugega. Težko se je ozreti prek ograje lastnega predmestja v sosednji geto, čeprav je le-ta zgolj eno ulico stran od nas. Tako je težko videti, kako živijo ljudje z roba. O njih slišimo v medijih, včasih vidimo kakšno sliko. In nas pretrese, za trenutek smo radodarni, sočutni. Nato pa se usedemo v naš novi avto in se odpeljemo na kosilo v restavracijo.

Čeprav je tema tega zapisa revščina, pa ne bom pisal o ljudeh z roba. Ne bom pisal o kakšnem revnem getu, ki bi ga lahko videli v mestih, a se mu rajši izognemo. Pravzaprav ne bom veliko pisal, tisto, kar pa želim povedati, pa se tiče kar celega mesta.

Gre za eno večjih mest v Sloveniji, nekdaj znano po železarski industriji, sedaj pa bolj po zimskem športu – hokeju. Tam sem našel svojo zaposlitev in tam preživim velik del dneva. Pri svojem poklicu se srečujem z ljudmi in oni mi pogosto zaupajo svoje življenje. A bolj kot besede me pretresejo dejanja, ki se jih oni morda niti ne zavedajo.

Na prvi pogled se naši obiskovalci ne razlikujejo med seboj. In se ne razlikujejo od obiskovalcev ostalih podobnih ustanov po Sloveniji. Tako da se razni strokovni sodelavci, ki pridejo k nam predstavljati novosti svoje blagovne znamke, pogosto čudijo, da je promet s temi prestižnimi znamkami, kljub velikemu pretoku ljudi, nepričakovano majhen. Ob razlagi zgolj majejo z glavo in nam ne verjamejo.

A tako je. Mesto, kjer delam, ni bogato mesto. Čeprav ga nihče ne bi razglasil za mesto revežev, pa se pogosto zgodi, da si tu ljudje ne morejo privoščiti takih zdravstvenih storitev kot si to lahko drugje. Gre za malenkosti, banalnosti. In ravno to je tisto, kar me je presenetilo. Čeprav na prvi pogled kot jaz in ti, pa se ti ljudje, o katerih pišem, vsak trenutek dneva srečujejo z matematiko in ekonomijo. In tako lahko postanejo sredstva, ki nam lajšajo življenje (pa naj gre za sredstva proti bolečini, zaprtju, kašlju, vnetju grla, težavam okoli zadnjika), luksuz, ki si ga marsikdo ne more privoščiti.

Na delavnem mestu sem se naučil veliko. Pa ne samo o stroki, ampak tudi o ljudeh. In o sebi. Obiskovalci, ki prihajajo, me vsak dan učijo skromnosti, optimizma, natančnosti. Edino hitrosti me še niso naučili. A so mi dali veliko za razmišljati, tako da mi določene stvari sedaj niso več tako samoumevne kot so bile še pol leta nazaj.

Žalostno je, da lahko zgornji primer kmalu postane realnost tudi za tiste, ki ga še ne poznajo. Območja, ki se jim ponavadi izogibamo, se namreč širijo. Iz okvirov zloglasnih naselij se premikajo tudi drugam. Pa ne zaradi razseljevanja tamkajšnjih prebivalcev. Širijo se zaradi trenutne situacije. In šele ko bomo odprli oči in videli dejanski obseg revščine, ki nas zajema, bomo morda sposobni ustaviti propad družbe v katerega drvimo. A zaenkrat še vedno velja, da sita vrana lačni ne verjame.