Pred nekaj leti so bili blogi “IN”. Blogosfera v Sloveniji se je šele razvijala. Svet je bil morda malo pred nami, a se je še vedno ukvarjal s samo uveljavitvijo blogerstva, z njegovimi definicijami in standardi. In mi smo pričeli blogati o tem, kaj sploh bloganje je. Po spletu smo lahko brali zanimive razprave, ki [...]
Pred nekaj leti so bili blogi “IN”. Blogosfera v Sloveniji se je šele razvijala. Svet je bil morda malo pred nami, a se je še vedno ukvarjal s samo uveljavitvijo blogerstva, z njegovimi definicijami in standardi. In mi smo pričeli blogati o tem, kaj sploh bloganje je. Po spletu smo lahko brali zanimive razprave, ki so jih vili novopečeni blogarji. Še bolj zanimive pa so bile razne pogovorne oddaje, ki so kar naenkrat morale v svoj program vključiti tudi ta modni trend in so tako v svoje vrste povabile kakšnega hišnega blogarja, kakšno blogersko divo in pa za povrh še teoretika, ki je ali pa ni pisal blog.
Sama situacija je bila kar malo komična. Smernice so postavljali ljudje, ki so šele pričeli spoznavati bloganje. Stari prekaljeni mački so bili spregledani. Čeprav so se s tem konjičkom ukvarjali že dalj časa, niso bili sposobni “dojeti”, da bistvo bloganja niso zapisane besede ampak družbene niti, ki se med njimi pletejo. V teh nekaj letih se je situacija spremenila. Nekateri stari mački so odnehali, večina jih še vedno piše. Večina najglasnejših novodobnih “teoretikov” je utonila v pozabo. A blogi so se obdržali. Še vedno jih je zanimivo brati, pa čeprav gre pri številnih avtorjih bolj za muho enodnevnico. Pišejo, dokler imajo kaj za povedati, nato pa se njihove besede združijo z vesoljem, ki mu pravimo splet.
Pred časom sem tako spisal seznam blogov, morda bolje rečeno tem, ki bi jih rad bral. Največja želja – strokovni blogi – se mi ni izpolnila in se mi verjetno nikoli ne bo. Čeprav bi bilo zanimivo brati redno izhajajoče članke o medicinski tematiki, pa se je razvoj wiki strani tako razmahnil, da pravzaprav vse potrebne informacije najdemo na teh straneh. Veseli me, da so se obdržali stari mački, kot je na primer Vidmar (čeprav me sedaj, ko si.blogs ni več njegov le-ta storitev ima za mrtvega!!!), pa tudi prijatelj agapetos je svoje pisanje razširil še na dodatne bloge (osebni blog, blog o čajčkih). Tudi oči se še vedno drži, pravzaprav je kar precej aktiven. Blogi o duhovnosti so počasi povedali svoje. Večina idej se je pričela ponavljati, zato je tudi interes zanje padel. Vesel sem, da je Clarity pričel manj pisati in bolj uživati življenje 
Kaj rad berem? Enako, kot pred leti. A kot blogerju bi mi bilo morda bolj pomembno vprašanje: Kaj rad pišem? Časa za pisanje mi zmanjkuje. Blog, spletna stran, ki te dni doživlje temeljito prenovo (a o tem kak drug dan), pa seveda punca in njen kuža, pa služba zapolnjujejo teden. Tako je komaj kaj časa, da si med vikendom naberem nove izkušnje, da potem lahko o njih pišem. Ni mi všeč, če se prevečkrat ponavljam. Ne pišem rad o temah, kjer sem povedal že vse, kar vem.
Pred časom sem veliko pisal o duhovnosti. Prepričan sem, da sem pogosto omenil reinkarnacijo. Pa tudi smrt; hm, če razmišljam za nazaj je bil tole morda res precej depresiven blog. Morda prihaja čas, ko bo tudi ta blog počasi zaprl svoje strani in se ponovno rodil svež, prenovljen in bolj v skladu z mojimi trenutnimi interesi ter tudi bolj povezan s novo stranjo o Bubijih. Rad pišem. A nerad se ponavljam.
Zapis je shranjen pod: Računalništvo in označen kot blog, razprava.
Zanimiva objava. Da v piskerček dodam nekaj svojih misli. Zame ta pojav bloganja pravzaprav niti ni bil tako zelo revolucionaren, ker sem že prej imel spletno stran (HoS), kjer sem objavljal članke. Potem sem odprl blog in večino člankov prenesel nanj, povsem zaradi praktične narave: blog je lažje vzdrževati kot spletno stran. Vsebina bloga se je preko let nekoliko spreminjala, tako kot sem se tudi jaz spreminjal. Zadnje čase res ne objavljam več veliko na HoS, ker se mi bolj kot kvantiteta zdi vredna kvaliteta. Glede pisanja o duhovnosti je tako: povedati je mogoče veliko, vendar je bilo vedno že vse povedano na 1000 različnih načinov. Dandanes na svoje pisanje o duhovnosti ne gledam kot na evangelizacijo, ampak bolj kot navdih za druge ter kot vir uporabnih informacij. Skratka, držim se vodila: piši, ko imaš kaj uporabnega za povedati, drugače raje molči.
Thea Sinensis, čajni blog pa, na moje veliko veselje, ni več le moj projekt, temveč sta se mi pridružila še 2 navdušenca.
Blogi so kar precej spremenili svetovni splet. Dejansko so dali moč peresa v roke ljudstvu, to pa nosi tudi svojo ceno – zdi se mi, da je na spletu veliko več “kiber smeti”, kot pred blogerskim bumom. Težje je najti uporabne informacije. Tudi jaz berem le peščico blogov, ki me pritegnejo z vsebino (kakovostno pisanje & razmišljanje, kvalitetna umetnost, uporabni računalniški članki in kakšen dober vic, ki ti razvedri dan).
@Agapetos: Hvala za komentar. Sem opazil, da čajnega bloga ne pišeš več sam, kar je super. Lepo je videti, ko se en projekt razvije. Glede duhovnosti sem mislil bolj v tej smeri, da se nas z duhovnostjo ukvarja veliko, a redki presežejo stopnjo “povprečja” in imajo povedati kaj več, kaj novega. Pri sebi sem opazil, da sem večino idej, o katerih bi pisal, že predstavil v taki ali drugačni luči. Sedaj pa teh idej nisem toliko poglobil, da bi lahko napisal kak koristen članek.