Včeraj sem si po dolgem, dolgem času spet privoščil smučanje. In to tisto, kjer greš do blagajne in si kupiš karto, potem se pa kot gospod pelješ s sedežnico do vrha in se nato ves spočit spustiš v dolino. Vzrokov za tako odločitev je bilo več, glavni pa prav gotovo kritično pomanjkanje smučarske kilometrine. Pri [...]

Včeraj sem si po dolgem, dolgem času spet privoščil smučanje. In to tisto, kjer greš do blagajne in si kupiš karto, potem se pa kot gospod pelješ s sedežnico do vrha in se nato ves spočit spustiš v dolino. Vzrokov za tako odločitev je bilo več, glavni pa prav gotovo kritično pomanjkanje smučarske kilometrine. Pri turni smuki je namreč zelo pomembno, da se po osvojenem vrhu tudi varno spustiš v dolino.

Za 14€ sem kupil triurno karto, šele nato pa mi je blagajnik povedal, da dela samo spodnja enoseda. Na vprašanje zakaj, mi je prijazno zabrusil, da mi lahko posodi lopato, pa naj sam odkopljem zgornje proge, ki jih je zasul plaz. Ker pretiranega obiska smučišča nisem pričakoval, sem se zadovoljil tudi z okrnjeno progo. Za tri ure smučanja bo že, tako ali tako sem prišel nabirat kondicijo in kilometrino.

Prvi spusti so minili v duhu navajanja na smuči in smučanje. In ravno ko sem ujel pravi tempo, je smučišče zagrnila megla. Hitrost smučanja se je s tem upočasnila, jaz pa sem lahko predvsem vadil orientacijo na smučišču ter vožnjo, ko ne vidiš ne kaj je pred teboj in ne kaj je pod teboj – torej predvsem lovljenje ravnotežja. Zgodba pa se je popravila v zadnji uri, ko je veter pregnal meglo in prava smučarija se se pričela. Mislim, da sem v zadnji uri naredil več krogov kot v prejšnjih dveh skupaj. Po preteku časa sem se vrnil v megleno in oblačno dolino, kjer je snega le še za vzorec.

Pogled s smučišča