Ko sem izvedel, da bo morala moja draga danes v službo in da ne bo nič s kakšnim sankanjem, sem se odločil, da bom dopoldne izkoristil za smučanje. Glede na to, da sem v zadnjih dveh letih bolj poredko stal na dilcah, in glede na to, da tudi v hribe nisem preveč zahajal, sem se [...]

Ko sem izvedel, da bo morala moja draga danes v službo in da ne bo nič s kakšnim sankanjem, sem se odločil, da bom dopoldne izkoristil za smučanje. Glede na to, da sem v zadnjih dveh letih bolj poredko stal na dilcah, in glede na to, da tudi v hribe nisem preveč zahajal, sem se odločil za znano Zelenico.Odločil sem se, da čas danes res ne bo moj gospodar in da bom tako uro odhoda, dolžino poti in uro prihoda določal sproti. Tako sem šele malo pred deveto prišel na parkirišče pod smučiščem in z grozo odkril, da bom avto pustil kar na spodnjem delu. Prav tako mi je zaradi številnih kombijev smučarskih klubov postalo jasno, da bo tu danes tekma.

Vzpon sem pričel dokaj hitro, saj se je ob istem času želelo odpraviti več turnih smučarjev in pa tudi pohodnikov. Kmalu mi je postalo jasno, da bom moral hoditi svoj tempo, če želim priti vsaj do koče. Hodil sem po večini po poti namenjeni pohodnikom, tisti čas, ki sem ga prebil na smučišču, pa sem opazoval tekmovalno progo in pa pionirčke, ki so imeli ravno takrat ogled proge. Ostalih smučarjev niti ni bilo veliko, tako da je tudi na smučišču vladal mir. Pri koči sem se zapletel v kratek pogovor s še enim turnim smučarjem (upam, da mu nisem priskutil malice), nato pa se iz zmrzali odpravil proti sončku.

Ker se noge niso strinjale, da bi pogledal proti Palcu, sem zavil kar proti Trianglu. Tudi tu sem se izognil smučišču in sem se držal rajši zratrakirane ceste. Sonce me je tako navdušilo, da sem kar naprej nekaj škljocal z aparatom. Čeprav na soncu ni bilo hudega mraza, pa je baterija zaradi dosedanje hoje po senci odpovedala poslušnost. Na srečo imam ponavadi v kakšnem žepu ob telesu shranjeno rezervo, tako da sem se lahko poigral še s slikanjem smučarjev. Malo pod vrhom sem pomalical in se podal v dolino.

Pomanjkanje smučarske kilometrine se je poznalo. Vesel sem bil, da se nisem podal na pravi turni izlet. Že utrjena in zglajena proga mi je namreč povzročala preglavice, pomankanje kondicije pa je bil vzrok za številne počitke. Kar malo sem bil razočaran nad svojim stanjem, ampak drugače pač ne gre. V avto sem se zbasal zadovoljen nad preživetim dopoldnevom. Kar malo mi je bilo žal, ko sem se zapeljal v meglo.