Poslušam Iztoka Mlakarja in njegove „Bose noge”. In se čudim. Kako je možno, da nekdo spiše tako hvalnico ženski, tako nežno in romantično skladbo, hkrati pa je v njej toliko žgečkanja in namigovanja? In kako da se širna Slovenija ziba v „Ne boš ti meni zizike majal, ne boš ga notri dal”, „Uh, kaka ritka” [...]
Poslušam Iztoka Mlakarja in njegove „Bose noge”. In se čudim. Kako je možno, da nekdo spiše tako hvalnico ženski, tako nežno in romantično skladbo, hkrati pa je v njej toliko žgečkanja in namigovanja? In kako da se širna Slovenija ziba v „Ne boš ti meni zizike majal, ne boš ga notri dal”, „Uh, kaka ritka” ter zmagovalni „Kako je velik ta tvoj … trojanski krof”? Je imel Gauss res prav?
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot Gauss, Mlakar, pesem, razmišljanja.
Včasih, ko na radiu ujamem kak slovenski komad, imam občutek kot da besedila pišejo prepotentni najstniki, ki jih testosteron brizga v potokih. Bljak!
Seks se prodaja. Ampak ko kak avtor, ki ima nekaj soli v glavi, da na plano kak komad, se šele vidi, kakšen je prepad med glasbo za množice in glasbo z vsebino. Ko takole poslušam Mlakarja in njegove Bose noge (ali katerokoli njegovo pesem) šele vidim razkorak nad pocestniško, prostaško poezijo, in pa bogastvom sl. jezika. Užitek mi je poslušati njegov besedni zaklad in stalno namigovanje, a niti za trenutek ne postane predrzen, nespoštljiv, kaj šele prostaški. Ni mu treba pisati o zizikah, ritkah, krofih, … na voljo ima precej drugih, bolj primernih izrazov. Ko bi se vsaj naši “veseljaki” kaj od njega naučili.