Ponovno sva si z Bubiko izborila dela prost dan. Ker nama je Dedek Mraz za Novo leto prinesel popolnoma novi karti za 50 minutno masažo v Termah Snovik, sva se odločila, da bova ta dan namenila razvajanju. In tako se je pričelo …

Terme Snovik ležijo, za razliko od bolj znanih slovenskih term, kar v okolici Ljubljane, v Tuhinjski dolini. Pot do njih je dobro označena, na voljo pa je, vsaj za ta letni čas, več kot preveč parkirnih mest. Tuji gostje običajno stanujejo kar v kompleksu stanovanj nad termami, večina domačih gostov pa pride sem zgolj na obisk. Sprejem v recepciji je bil prijazen, uslužbenka pa nama je postregla tako z informacijami glede cen in namestitve kot tudi z nasveti kje oz. kako naj na najbolj prijeten način prideva do prostora namenjenega masažam.

Za masaže je potrebna predhodna rezervacija termina. Midva sva si mesto zagotovila že več tednov nazaj, a ponavadi zadostuje klic dan ali dva pred želenim terminom. Žal nisva dobila skupnega termina, z Bubiko sva se masirala eden za drugim. Ker pa sva kupila tudi dnevne kopalne karte, pa se je drugi lahko čakajoč na masažo namakal v termalni vodi. O sami masaži pravzaprav nimam kaj dosti za povedati. V petdesetih minutah sem se pošteno sprostil in odpočil. Maserka je bila prav prijetno zgovorna, rada je govorila, a hkrati ni poskušala vsiljevati svojega mnenja. Edino poslušanje ji je delalo preglavice, a tega sem že navajen. Na srečo pa je znala tudi zaznati, da moja draga ni tako zgovorna, zato se je Bubika med masažo lahko spočila v tišini.

Sedaj pa še nekaj besed o termah. Zaradi zimske sezone je bil odprt samo notranji bazen in njemu pripadajoči objekti. Tako sem po masaži vstopil v bazenski prostor, ki je bil prav prijetno topel. V bazenu in okolici je bilo kar precej ljudi, tako da sem bil že rahlo nejevoljen, saj, razvajenec, nisem našel prostega ležalnika. Voda v bazenu sicer ni bila vroča, a vsekakor ni bila mrzla. Prav prijetna za uživanje in plavanje. Seveda pa se je zazdela prav ledena, ko sem stopil v masažno kad z vročo vodo. Le-ta je bila na začetku stalno polna. A kot je omenila že maserka, ima večina obiskovalcev dvourne karte, zaradi česar so kmalu pričeli odhajati. Čez eno uro, ko se mi je pridružila tudi Bubika, je bil bazen in prostor okoli njega že zelo prazen. Tako sva lahko po mili volji uživala v vseh možnih masažnih vodnih curkih ter se grela v omenjenem bazenčku.

Želodec naju je pripravil do obiska restavracije v kompleksu. Že vnaprej moram povedati, da se mi cene sicer niso zdele pretirano visoke, a vsekakor niso ravno ugodne. Slab priokus je naredila tudi odsotnost natakarja oziroma v najinem primeru natakarice, ki se je prikazala šele, ko sva že razmišljala o vlomu v omaro s slaščicami. Želodce sva si potešila z “vročim psom”, njihovo solato, sam pa sem si za povrh privoščil še hmeljev napitek. Po prehranjevanju in prijetni debati, ob kateri sva že pozabila na dolgo čakanje na natakarico, sva nadaljevala razvajanje v in ob bazenu, kjer sva ostala dokler naju ni premagala utrujenost in bolezen.

Čeprav sem bil nad termami in samo masažo sprva skeptičen, pa so se terme Snovik na koncu izkazale kot čisto prijeten prostor z čudovitim pogledom na okoliško naravo. Če me je od razvajanja v podobnih objektih do sedaj odvračala množica hrupnih obiskovalcev in precejšnja oddaljenost, pa v tem primeru le upam, da jih bom lahko kmalu spet obiskal. Upam, da bodo do takrat že popravili pokvarjen pisoar, ki se nekako ni skladal z drugače urejenim kompleksom.

Ta zapis je s področja, o katerem še nisem pisal.