Ustekleničena voda je najpopularnejša pijača na  svetu, njena prodaja pa še vedno raste-zlasti prodaja pitne vode iz  plastenk. Očitno se je modni trend  v Slovenijo prenesel iz tujine,  saj si ljudje želijo čiste, neoporečne in okusne vode. Za proizvajalce  in trgovce je to seveda velik posel, zato ga tudi dobro reklamirajo.

A z uporabo takšne vode se ustvarja vedno več  okoljskih problemov, kot so ogromno odpadne plastične embalaže,  izdelane iz nafte, predvsem pa velika poraba energije za proizvodnjo,  ustekleničenje, shranjevanje, hlajenje in dostavo takšne vode.

Pa začnimo z denarjem!

Ustekleničena voda je v svetu kar 240 do 10 000  krat dražja od vode iz pipe. Seveda stane polnjenje vode, proizvodnja  in prevoz plastenk, zamaškov, nalepk, da ne omenjamo distribucije  vode. Ne pozabimo da je voda zelo težka za prevoz. nedvomno stane tudi  zbiranje in predelava plastenk, čeprav je recikliranja premalo.  Slovenci smo za trendovsko vodo pripravljeni plačati tudi do 1000.  krat več, čeprav za njo velja enak pravilnik o kakovosti kot za vodo  iz pipe.

Kako je z kakovostjo vode iz plastenk?

Kakovost pitne vode, in seveda tudi vode iz  plastenk, določa pravilnik o pitni vodi ( Ur. I. 19/2004). Pravilnik  je dober in usklajen z evropskimi smernicami, drastično pa je zaostril  koncentracijo nekaterih škodljivih snovi, npr. pesticidov. Upravljavcu  vodovoda nalaga vzpostavitev notranjega nadzora po sistemu spremljanja  kakovosti od vodnega vira do pipe pri porabniku.

Voda, ki priteče na pipo je sveža in bogata z  kisikom, pri vodi iz plastenke pa gre lahko za postano vodo. Nekateri  proizvajalci pijač imajo res srečo, saj so na svojih dvoriščih sredi  mest “odkrili” najbolj kakovostne vodne vire in postavili donosne  polnilnice.

Le peščica med njimi prodaja pravo izvirsko vodo z  boljšo kakovostjo na izviru. Težave so tudi, ko gre za primerjavo  kakovosti ustekleničene vode, saj iz etikete ni dovolj razvidno, za  kakšno vodo točno gre. Označevanje kakovosti bi moralo biti jasno  razvidno in za potrošnika enostavno.

Večina vode je ustekleničena v steklenicah iz  polietilentereftalata ali PET, ki za reciklažo ne zahteva velike  količine energije in pri sežigu v ozračje ne izpušča klora. Vendar se  žal tovrstne embalaže v svetovnem merilu reciklira vedno manj. Celo v  razvitem svetu manj kot četrtino. Neprijetna resnica je, da s pitjem  vode iz plastenk po nepotrebnem ustvarjamo odpadke in obremenjujemo  naše okolje.

Glavni očitek o pitju vode iz plastenk pa gre na  račun nerazumno velike porabe pretežno fosilne energije. Naslednje  številke so prav grozljive. Za izdelavo tipične enolitrske plastenke,  zamaška in ostalega pakiranja porabimo okrog 3.4  mega joulov  energije. Sodček nafte v sebi hrani okrog 6000 mega joulov energije,  kar pomeni da iz enega sodčka nafte naredimo okrog 1760 enolitrskih  plastenk.

Če bi 2 milijona Slovencev vsak dan v letu popilo  le eno tako steklenico, pomeni to, da smo samo za vodo iz plastenk  porabili ca. 415 000 sodčkov nafte. Tej količini nafte pa moramo  prišteti še fosilna goriva, ki smo jih porabili, ko smo vodo polnili,  prevažali, jo hladili najprej v trgovini in nato še v domačem  hladilniku. Energija se porabi tudi, ko gre za komunalni odvoz  plastenk in njihovo morebitno recikliranje.

Če bi želeli ponazoriti vso omenjeno energijo z  nafto, si predstavljajte, da vsakič, ko izpraznite litrsko plastenko,  v njej porabite tudi četrt litra nafte. Si predstavljate, za kakšne  količine nafte gre, ko začnemo operirati z globalnimi številkami? V  ZDA na primer ocenjujejo, da gre samo za vodo v plastenkah na leto 17  milijonov sodčkov surove nafte.

Za konec pa še najbolj ironično dejstvo, na  katerega malokdo pomisli. Za en liter ustekleničene vode so  proizvajalci tekom delovnega procesa rabili kar tri litre vode, ki je  bolj ali manj onesnažena končala kot odpadna voda. Menim, da zaključni  komentar ni potreben, še zlasti ne v Sloveniji, ki se (še) ponaša z  zelo kakovostno pitno vodo. In to iz vodovodne pipe.

Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj

---

Članek sem prejel prek maila od (ne)znanega pošiljatelja. Avtorica naj bi bila prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj. V kolikor članek navaja nepravilne podatke, ga je pod imenom dr. Kajfež Bogatajeve spisal kdo drug ali pa da z objavo kršim kakšne avtorske pravice prosim, da me o tem obvestite.