Za menoj, pravzaprav za Bubiji, je zanimivo in napeto obdobje. Začelo se je namreč obdobje osamosvajanja in selitve v novo stanovanje. Ta selitev se je pred štirinajstimi dnevi zaključila in od takrat naprej živimo bolj ali manj samostojno življenje. Ker so bili zadnji tedni te selitve še posebej napeti in ker je tudi sedaj še [...]

Za menoj, pravzaprav za Bubiji, je zanimivo in napeto obdobje. Začelo se je namreč obdobje osamosvajanja in selitve v novo stanovanje. Ta selitev se je pred štirinajstimi dnevi zaključila in od takrat naprej živimo bolj ali manj samostojno življenje. Ker so bili zadnji tedni te selitve še posebej napeti in ker je tudi sedaj še treba marsikaj postoriti, je tale moj blogec kar sameval, brez novic in obvestil.

Vseeno pa sem o njem dosti razmišljal. O blogu namreč. Predolgo ima že enak izgled, predolgo ima svoj naslov, predolgo nima neke pametne strukture, ki bi odražala to, v kar se je tekom let razvil. Čeprav je včasih najboljše, če se s škarjami prereže vez s preteklostjo in se prične na novo, pa je tale blog pravzaprav ogledalo mojega življenja. Ustvarjen je bil za zapisovanje mojih misli in razmišljanj, nato je bil center mojega duhovnega napredovanja in nazadovanja, nato je obema tematikama pridružil še zapise iz vsakdanjika in pa tudi izlete, recenzije, slike, filme, skratka vse, kar je povezano z menoj.

Določiti smer, v katero naj se blog obrne, je težko. Veliko je potrebno pregledati, analizirati, tako blogovi zgodovini kot tudi v moji glavi. Kajti ne glede na vse gre tu še vedno za moj dnevnik in kot takemu je skoraj nemogoče dati neko ograjo, znotraj katere se mora gibati. Tako kot tudi sam sebi ne morem dati nekih oznak in nato bivati znotraj njih.

Najlažje je reči, da je to moj dnevnik, in ga nato voditi kot takega. Brez strukture, brez obvez in brez pravil. Zgolj zapisovanje misli in počutja. A to je tako nezanimivo. Morda bi bilo zanimivo zame, da bi lahko iz teh besed na stara leta pisal spomine. A kaj, ko takrat ne bo v tej zmešnjavi besed moč najti tiste pametne, prelomne zapiske, ki mi bodo zanimivi. Ko sedaj listam po zgodovini bloga vidim, da sem marsikaj pametnega zapisal. Nekatere zapise ste bralci nagradili z objavami na agregatih, nekatere z objavami na svojih blogih in straneh, nekatere pa s komentarji.

Hkrati pa sem našel v prahu ležeče zapise o budizmu, o svetih spisih, ki jih širše množice niso nikoli videle in za katere ni nobenega zunanjega indikatorja, da bi bile lahko bralcu zanimive in da bi izstopale iz povprečja. Posledično jih tudi sam do sedaj nisem našel. In ti zapisi mi dajo misliti. Zaradi njih iščem strukturo bloga, ki bo bralcu poleg vsakdanjih misli in blodenj lahko postregla tudi s kakovostnim branjem, z bolj strukturirano tematiko in večjim pregledom na vsebino mojega življenja.

Saj blog vendar pišemo, pa če si priznamo ali ne, malo zaradi lastnih lukenj v spominu, malo pa zato, da bi sebe predstavili javnosti. Torej je želja vseh, da bi se naši blogi brali in naše življenje slišalo naokoli. Kako bom to dosegel sam, pa čisto iskreno povedano še ne vem.