Pisanje knjižnih obnov za Bubije je običajno mučno opravilo. A če človek to počne v borovem gozdičku ob pesmi škržatov ali pa, tako kot sedaj, na pečini nad morjem, postane to eno najlepših opravil. Nad mano sonce in modro nebo, pod menoj pa morje, ki nosi s seboj celo paleto modrih odtenkov, a niti ena [...]
Pisanje knjižnih obnov za Bubije je običajno mučno opravilo. A če človek to počne v borovem gozdičku ob pesmi škržatov ali pa, tako kot sedaj, na pečini nad morjem, postane to eno najlepših opravil.
Nad mano sonce in modro nebo, pod menoj pa morje, ki nosi s seboj celo paleto modrih odtenkov, a niti ena od njih se ne ujema z barvo neba. Na obzorju se prične s temno modro, ki prehaja v svetlejši pas. Nato spet temno modra tvori vzorec na morski gladini in končno pod menoj preide v turkizno modro.
In kot da lepota barv ni dovolj, pod seboj zagledam morsko dno. Po njem se sončni žarki igrajo z morskimi ježki, metulji pa nad valovi plešejo v vetru.
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot morje, razmišljanja, spomini.
Zapis je nastal tekom dopusta, ko sem pisal obnove za prebrane knjige. Objavljam ga šele sedaj, saj mislim, da vsi potrebujemo nekaj časa za spomine na poletni dopust.