Včasih se mi zdi blazno smešno, kako je težko preprosto biti. Brez navlake, ki jo privleče družba s seboj. Razmišljam, kako naj bo naslov mojemu dragemu blogu. Lahko bi kopiral vesoljni svet in dejal zgolj Zapisi, Misli, Dnevnik, Blog ali Kar Zvezek. Preprosto, žal pa so bili izvirni tu vse ostali in ne jaz. Lahko [...]

Včasih se mi zdi blazno smešno, kako je težko preprosto biti. Brez navlake, ki jo privleče družba s seboj. Razmišljam, kako naj bo naslov mojemu dragemu blogu. Lahko bi kopiral vesoljni svet in dejal zgolj Zapisi, Misli, Dnevnik, Blog ali Kar Zvezek. Preprosto, žal pa so bili izvirni tu vse ostali in ne jaz. Lahko bi dal naslov Sanje, Fantacije, Razmišljanja, Filozofije, morda k temu dodal še kaj bolj osebnega, recimo nesojenega budista, ljubitelja Run, farmacevta ali pa humorista in metalca. A zakaj bi v mistiko zavijal svoje besede, z naslovom zavajal sebe in bralca, potem pa v beležki objavil sliko naše skupinice na kakem vrhu ali pa ob morju. In pisal o tem, kako sem zabijal žeblje v steno stanovanja.

Potem tu pride na vrsto še obvezen podnaslov, ki povzame celoten blog ter z njim zgodovino mojega življenja. Lahko bi napisal bluzenje nadutega kretena, čeprav še vedno oklevam med kretenom in sitnežem. Take podnaslove sem dejansko med brskanjem po spletu našel in moram reči, da se na teh straneh niti nisem dolgo zadrževal. Tudi teženje, filozofiranje, zabavljanje niso termini, ki bi me pripravili k spremljanju bloga. Prvi vtis pač šteje. In če že zaspim ob branju podnaslova, ki bi se v mojem primeru glasil Pisarije mladega metalca, ki občasno posluša rock in komedije, hkrati pa rad prebere kakšno knjigo z kriminalno, filozofsko ali mitološko vsebino, si lahko predstavljam, da tudi marsikdo drug deli ta občutja z menoj. Še posebno, ker sem izpustil, da se rad ukvarjam s fotografijo, ne maram pa prave kave.

Kaj pa če bi uporabil kar moj vzdevek. Pod čem sem že znan? Omči, Bamfro, Jelen (da, nori časi mIRCa so pustili sledove), vitki, rune vitki, Bubi. Vsak od teh vzdevkov ima svojo zgodovino, vsak svoj krog uporabnikov, a prav noben od njih ni tisti, s katerim se osebno identificiram. Si enega kar izmislim? To pa sploh ni kul.

A vseeno naslov in podnaslov bloga povesta bralcu, kam na tem norem spletu je trenutno zašel. Želim si najti nekaj preprostega, a hkrati osebnega. Nisem še srečal bolj direktne strani, kot jo ima avtor WordPressa, Matt. Naslov: Ma.tt, podnaslov: unlucky in cards. Za povrh so tu še našteti vsi vzdevki, ki jih gospod WordPress nosi. V trenutku vemo, da smo na osebni strani nekoga, ki ve, kaj počne. In pri katerem vemo, o čem bo pisal, pa nas vseeno preseneti s samimi zapisi. Na taki strani, čeprav mi oblikovni niti ni všeč, se počutim domače. In želel bi si, da bi tudi moja izgubila mističnost in se spojila z menoj. S tem, ko vem, kaj obstaja in ko vem, kaj si želim, imam v rokah vse, kar potrebujem za udejanjenje svojih misli.