V nedeljo nas je lepo oblačno vreme zbezalo iz naših lukenj. Že nekaj časa smo razmišljali o otvoritvi sankaške sezone in dolgočasna zaspanost brezdelne nedelje je bila kot nalašč za tovrstne užitke. Tako smo se Bubiji na čelu s Podijem ter brat s svojo gospo našli na parkirišču na prelazu Ljubelj. Tam je bil tudi [...]

V nedeljo nas je lepo oblačno vreme zbezalo iz naših lukenj. Že nekaj časa smo razmišljali o otvoritvi sankaške sezone in dolgočasna zaspanost brezdelne nedelje je bila kot nalašč za tovrstne užitke. Tako smo se Bubiji na čelu s Podijem ter brat s svojo gospo našli na parkirišču na prelazu Ljubelj.

Tam je bil tudi prodajalec sank, katerega produkte že vrsto let vsi omenjeni s pridom uporabljamo. In še vedno se nas spomni. No, saj nas je težko zgrešiti. Po zapletih s potrebo 1 in njeno rešitvijo za starim teptalcem snega (upam, da ne bo zaradi mene zarjavel) smo se zakadili v breg. In brez večjih postankov po slabi uri (Miha, koliko dolgo je trajal vzpon?) pristali na meglenem in mrzlem Starem Ljubelju.

Ker smo skoraj zmrznili, smo se praktično takoj po fotografiranju spustili v dolino. Polnih hitrosti zaradi lukenj in pohodnikov nismo razvili, a ko smo se zasneženi, premraženi, s solzami v očeh in smrklji na licih spet srečali na vznožju smo vsi vedeli, da je izlet uspel.