Nobena delovna sobota ni lahka. Še posebej je težko v službo, če zunaj sije sonce. A tokrat je bilo drugače. Večini namreč ni bilo treba v službo, odšli smo na skupni pohod do Roblekovega doma, nekateri pa smo pot nadaljevali še proti vrhu Begunjščice.

Naša skupina je s pohodom pričela okoli osme ure zjutraj izpred mejnega prehoda Ljubelj, kar je bilo verjetno kar malo prepozno, saj se je obetal vroč dan. Po Bornovi poti smo kmalu prispeli na planino Prevala. Tu smo si privoščili kar konkreten počitek, bolje rečeno prijetno druženje. Nekatere izmed nas je pričelo skrbeti vedno višje sonce, tako da smo se pričeli pripravljati za nadaljevanje. Tudi ostali so razumeli namig in kmalu smo nadaljevali pot proti Roblekovemu domu.

Pot prek Rož’ce ni zahtevna, niti dolga. Določeni predeli so sicer kar strmi, a primerni tudi zame, ki trenutno nisem ravno v vrhunski kondicijski pripravljenosti. Največja težava na tej poti je zagotovo sonce, ki osvetljuje travnike praktično cel dan. Vseeno pa smo bili z nekaj kratkimi počitki na Roblekovemu domu že po slabi uri hoje. Tu nas je že čakala ekipa, ki se je na pot podala iz Drage.

V domu so nam dali na razpolago več jedi. Večina se nas je odločila za joto s klobaso. Pa tudi hladno pivo je prijalo. Lep razgled, sonce in dobra volja sta sprožila številne debate. Nekatere od nas pa so pričele srbeti pete in pogovor je kmalu nanesel tudi na vzpon na Begunjščico. Da so pritegnili mojo pozornost, so pričeli omenjati tudi spust na Ljubelj po melišču. Te poti do sedaj še nisem prehodil, tako da sem se zanjo odločil. Malo me je skrbelo, saj sem palice pametno pustil v dolini.

Sam vzpon je bil kar težak. Še posebno prvi del zahteva konkretno grizenje kolen. Po grebenu je pričelo pihati, tako da nas močno opoldansko sonce ni več motilo. Vseeno pa smo potrebovali precejšnje količine vode, da smo dosegli vrh. Kljub lepi soboti na vrhu ni bilo veliko ljudi. Pravzaprav smo bili sami. Morda je bila temu kriva vročina, morda pozna ura. Kdo bi vedel. Je bil pa zato počitek, pogovor in opazovanje okolice ter kavk toliko prijetnejši.

Za spust sem pospravil fotoaparat v nahrbtnik. Melišče ni ravno prijazno do občutljivih delov te mašince. Pot smo nadaljevali po grebenu, dokler nismo našli primernega melišča. Označeni so slabo, a je na srečo predhodnik pustil za seboj lepo sled sproženega kamenja. Tu smo zavili naravnost levo. Eni hitreje, drugi pa bolj previdno smo pričeli izgubljati višinske metre. Dvigovali smo prah, včasih tudi kako skalo. Brez palic je bilo kar težko in pogosto sem moral paziti, da nisem sprožil prevelikih količin kamenja.

Za povrh me je pričel grabiti še krč. Na srečo je skupina odkrila zeleno oazo sredi kamenja, kjer smo počili in se dodobra nagledali vseh mogočih in nemogočih rožic. Nadaljevali smo s spustom. Spet sem pričel zaostajati, saj nisem želel preceniti svojih sposobnosti. Upam, da ostalim nisem bil prevelika ovira. A na koncu smo vsi uspešno prispeli na dno melišča, nato pa še po poti do avta. Spust je trajal dlje, kot smo pričakovali, a na koncu ni bilo nobenemu od nas žal, da smo se odločili za to varianto.

Več o tem: Pr’ Bubijih: Begunjščica po Bornovi poti in prek Roblekovega doma!