V soboto smo razkrivali skrivnosti Krakovskega pragozda, kjer smo hodili po vodi in se otepali komarjev. Ker človeku po nočni dežurni službi sončna svetloba ne dene dobro, smo tudi nedeljo preživeli ob vodi.

Vroče sonce je bilo sicer več kot dobrodošlo, a kaj, ko nanj še nismo povsem privajeni. Ker pa sončnega dne ne smemo zapraviti zaprti med štiri stene, smo se podali v Dovžanovo sotesko. Gozdna pot je obljubljala hlad, Tržiška Bistrica pa osvežitev. Vsi smo se že kdaj peljali skozi to sotesko, a nihče od nas si je do sedaj še ni ogledal. Čeprav kratka in na prvi pogled nezanimiva, pa nas je vse presenetila z obilico zanimivosti.

Prvo kot prvo smo se sprehodili ob Bistrici, si ogledali in poslikali njene brzice. Morda res ni tako veličastna kot Blejski Vintgar, a vseeno več kot vredna ogleda. Hkrati pa je tudi hvaležen motiv za fotografiranje. Čeprav lahko celotno pot prehodimo v slabih dveh urah, smo mi potrebovali še dodatno uro za iskanje in beleženje motivov.

Še najbolj nas je presenetil stari tunel, ki se, čeprav delo človeških rok, v svoji zapuščenosti lepo zlije s samo sotesko. Naslednja presenečenja pa so sledila ob spustu. Oznake so nas namreč usmerile proti partizanski tiskarni. Pozabljena leži visoko nad sotesko. Pot do nje je strma in na čase malo skrita, taka, kot se za tovrstni objekt spodobi. Nogam bolj prijazna pa je bila učna pot, namenjena šolarjem pri spoznavanju gozda in njegovih prebivalcev.

Na poti pa me je stalno spremljala misel vzeta iz Malega princa: „Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.“ To še kako velja za to, od sveta skrito in pozabljeno sotesko.

Več o pohodu: Pr’ Bubijih: Dovžanova soteska!