Poletje je čas, ko pokrajino mojega bloga zajame suša. Blog je namreč direktno povezan z mojim življenjem. In če je zunaj prevroče, potem se zadržujem bolj v stanovanju, posledično pa mi zmanjkuje novega materiala za pisanje. Tudi letos je bilo tako, s tem da je količino pohodov zmanjšal še en zelo prijeten družinski pripetljaj, o [...]

Poletje je čas, ko pokrajino mojega bloga zajame suša. Blog je namreč direktno povezan z mojim življenjem. In če je zunaj prevroče, potem se zadržujem bolj v stanovanju, posledično pa mi zmanjkuje novega materiala za pisanje. Tudi letos je bilo tako, s tem da je količino pohodov zmanjšal še en zelo prijeten družinski pripetljaj, o katerem bo več besede v naslednjih mesecih. Potem je prišlo morje, čas oddiha in uživancije. Žal pa se je oddih končal s prihodom domov, ko sem zagrabil za delo in se posvetil bolj računalniškim temam.

Z Bubiko sva zamenjala računalnika, saj za delo potrebuje močnejšega hrčka, medtem ko jaz za brskanje po planjavah spleta ne potrebujem več kot leno miško. Tako sem oba računalnika posodobil, očistil nesnage ter na novo naložil operacijske sisteme z pripadajočimi programi. Sledil je veliki projekt usposabljanja domačega strežnika in selitev bloga. Moj blog tako že veselo gostuje pri meni doma, medtem ko so ostali še vedno skoraj sedem ulic proč. Trenutno se seli Podijev blog, potem pa z Bubiko pripravljava majhno presenečenje.

Tako slike z morja še vedno polnijo kartico mojega fotoaparata, ki zaprašen in s praznimi baterijami tiči v omari. Poleg njega pa je še kup knjig, ki čakajo, čakajo, čakajo na objavo. Poleg ležijo še spomini na prijeten dopust, ostanki poletja ter kup idej, ki jih bomo nekega lepega dne morda celo uresničili. A kaj, ko ima dan samo 24 ur. Na srečo prihajajo dnevi, ko vreme ne bo dopuščalo kakšnih pregrešnih misli po svežem zraku.