Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. (Antoine de Saint-Exupéry)

Leto 2011 je bilo, tako kot vsako pred njim in tako kot bo verjetno tudi vsako po njem, polno novih doživetij. Po drugi strani pa je bilo presenetljivo mirno. Svet je še vedno popolnoma nor in njegovi prebivalci v veliki večini tudi. Pred leti sem se vključil v debato o redu in kaosu. Razvijali smo teorijo, da je tudi popoln nered, popolno brezredje zgolj ena izmed oblik reda in da je kaos v svoji zapriseženosti brezredju pravzaprav enako urejen kot red sam. To bi lahko rekli tudi za dandanašnji nori svet. Ko zaobideš norosti, ki se dogajajo vsak dan, ko ti neumnosti in nelogičnosti prenehajo kratiti spanec in ko se sprijazniš s svetom kot takim, pričneš živeti. Čira na želodcu ni več, večina težav izgine, ustnice se osvobodijo krča nemočne jeze in nanje se vrne smehljaj.

A sam ne mislim pisati o norostih, ki se pišejo v zgodovino. O neučinkovitosti demokracije, ki je vedno in povsod zlorabljena le kot orodje vladajoče manjšine. Niti nimam namena izgubljati besed o ljudeh, ki zaradi lastnih prepričanj pehajo svoje življenje v začarano spiralo. Spiralo, ki vodi v črno luknjo nesreče. Še manj želim izgubljati besede za, … mah, saj ni vredno.

Leto 2011 je bilo polno novih doživetij. Pa naj še kdo reče, da se ti ob zaspanem poležavanju po stanovanju ne more pripetiti nič novega. Meni se je rodil sin. Sin, ki bo kmalu praznoval svoje prvo leto. Ki s svojim nasmeškom razjasni nevihtno nebo in prežene skrbi, ki jih pojem družine prinese s seboj. Meni je leto 2011 prineslo ženo. Čeprav nisem nikoli verjel v obred poroke, pa je bilo doživetje neverjetno lepo in danes sem vesel, da sva se odločila za ta korak. Kajti poroka je več kot le podpis na listu papirja. Je več kot le pojedina in je več kot le zabava. To je dan, ko se slavi družina. In če sem iskren, sem vesel, da je bil poleg tudi najin sin.

Leto 2011 je bilo tudi leto, ko so padli določeni tabuji. Sam sem se pridružil peščici moških, ki so doma začasno prevzeli vlogo varuške. Z njo pa še določenih drugih “poklicev”. Biti skrbnik za otroka mi je dalo priložnost biti z njim. Biti z njim ko je vesel in ko je žalosten, ko je razposajen in ko je siten. Včasih je lažje, spet drugič težje. A nikoli mi ni žal za te dni, ko sem lahko z njim. Ko sem v prvi polovici leta še preživljal dolge ure v avtomobilu in nato kratke, a številčno bogate ure na delavnem mestu, sina skoraj nisem videl. Majhen, kot je bil, je tako ali tako jedel ali pa spal, še pestovati ga skoraj ni bilo časa. Vsaj ne, ko sem bil doma. Sedaj sem, vsaj upam tako, ta čas nadoknadil.

Leto 2011 je bilo tudi leto, ko sem oblikoval meni osebno najlepšo, pa tudi tehnološko najbolj bogato in skladno spletno stran do sedaj. BenSTAT mi je všeč. Je eden tistih projektov, pri katerih se stvari enostavno skladajo. Naročnik, moja žena, je imela idejo. Idejo mi je dobro predstavila. Čeprav se stran zgleduje po nekaterih že obstoječih straneh, pa sva ji z grafičnimi prilogami dodala novo noto. In kar je še bolj pomembno, stran je našla svoje mesto na spletu in služi svojemu namenu.

Leto 2011 je bilo tudi leto, ko sem pričel graditi program. Program žal še vedno ni dokončan. Nekaj, kar je bila na začetku preprosta ideja, se je izkazala za precej kompleksno programsko shemo, ki zaradi stalnih izboljšav pravkar doživlja popolno prenovo. A luč na koncu predora je blizu, tako da bo prva delujoča različica kmalu na voljo vsem zainteresiranim. Takrat bom o aplikaciji napisal še kakšno besedo ali dve.

Čeprav je že vse kazalo, da bo leto 2011 zapečkarsko leto, pa smo proti koncu Bubiji le dvignili svoje krake, se usedli v avto in se odpravili raziskovati širno Slovenijo. Pot nas je vodila po Prekmurju in po Primorski. Lepo je bilo zadihati slan zrak morja in videti počasi tekočo Muro.

In naj zapis o preteklem letu zaključim še z nekaj mislimi o načrtih za prihodnost. Počasi se bomo ponovno lotili narave. Vsi jo že pogrešamo. Miru v gozdovih, lepih razgledov in znoja. Ste opazili, da ko se človek znebi kilograma ali dveh znoja, takoj postane boljše volje. Anketa o naši spletni strani je dala kar nekaj odgovorov in nakazala smer, v katero naj se spletišče razvija. Če bi imel še kdo od vas čas, vas vljudno vabim, da jo rešite. Sedaj bo počasi sledilo strukturiranje novega spletišča, ki bo znalo bolj elegantno in v večji meri izkoriščati nove spletne tehnologije in polepšati in izboljšati vašo izkušnjo ob obisku naše spletne strani. Predvsem pa si želim v vsakem dnevu najti nekaj pozitivnega, nekaj, o čemer bo vredno pisati in kar si bo vredno zapomniti. Enako želim tudi vam, moji dragi bralci!